Ali karpačo, moram še dodati…
Če bi imel na deski kos pljučne ali roastbeefa, sploh ne bi bilo dileme.
Tako imam pa le tri sirote koščke odrezane od kosa, ki ga je bila gospodarica Kmetije deklarirala kot ‘za golaž’.

Bolj za šalo in za probo, se odločim te koščke mesa pripraviti kot biftek.
Ves teden jih namakam v olju, da bi meso le malo popustilo.
Popečem po tri minute na vsako stran in jim pustim dolg počitek na toplem.
Začinim z žličko tržaške omake.
Meso se ni pustilo nategniti in še najbolj sem nategnil samega sebe.
低头不见抬头见 pri govedini so določena pravila: ko se kravica odloči: ne me jebat posthumno, je njena odločitev dokončna in veljavna.
Saj sem pojedel, ni bilo pa niti podobno tistemu, kar sem želel.
(To je približno tako, kot bi pričakoval, da bodo moji vojaški čevlji postali užitni, če jih bom pridno mazal s tjulnovo mastjo…)
Še najboljše je bilo naslednji dan za večerjo v obliki karpača.