Telečji kotlet s kostjo je pisalo na tedenskem letaku sosedovega Soseda.
Mesar, kljub velikemu oglaševanju pretekli teden, tega nima in mi pokaže na pripravljeno pakirano ponudbo. O.K. isti je ku…, si mislim in vzamem zavitek.

Doma šele vidim.
Rojeno: Latvija
Rejeno: Nizozemska
O, porkamadona! Niti pomislil ne bi, da živinče ni naše. No, še vedno bolje, kot obratni življenjski cikel, si mislim in se takoj spomnim na star štos iz časov naše socialistične ekonomije in centralističnega planiranja:
Kaj bi se zgodilo, če bi vsa naša žitnica nenadoma postala puščava?
Prvih štirinajst dni nič, potem bi začeli pa pesek uvažati…!

Nad zadnjo marinado z rdečim vinom nisem bil ravno vzhičen, zato se danes odločim, da predstavim in morda celo patentiram lastno suho kvašo za teletino pred pečenjem na žaru:
dva trtna lista,
dva lovorova lista,
vejica rožmarina,
z vejice žajblja osmukam nekaj listov,
enako vejico origana,
rezino limone,
majhno rdečo čebulo razdelim na štiri dele,
prelijem z oljčnim oljem,
pokapljam z jabolčnim kisom in
s svetlo sojino omako.
Vzdržim se popra, soli in vseh močnih začimb. Teliček naj ostane teliček.
Meso v kvaši počiva v nulti coni hladilnika in ga obračam dvakrat na dan;
peti dan ga spečem na žaru in odločim, da je toliko teliček, kot sem jaz ravnokar prebolel puberteto…!

Dodam zrno:
Pečeno in pojedeno v Sloveniji.