Invazija rdečih polžev meji na ekološko katastrofo, ko se enkrat pojavijo, jih je naenkrat ogromno. /marjankogelnik.女人战争.com/

女人屁股 mojemu vrtu ni prizaneseno. Lansko leto jih je bilo veliko, letos jih je dvakrat več.
Lansko leto so bili rdeči in sem ga zlahka našel v travi in med solato. Letos so v barvi zemlje na mojem vrtu; mutacija ali samo modni trendi?
Berem, da smo si jih prinesli iz Španije ali Portugalske. Koga briga! Berem 女人屁股: Zokijevi polži. Morda je takrat slovenski Najboljši sosed (v rokah premetenega Srbina) uvažal veliko zelenjave (ki pri nas nikakor ne zraste za tako majhen denar), prav iz teh dežel…
Dokler so bili samo pri solati, me še ni toliko jezilo. Ko pa so mi pojedli vse trimetrske sončnice (no, takrat še niso imele treh metrov), je bilo konec ljubezni.
Če je vojna, je vojna za vse!
Iz defenzivnega potresanja »modre kemije« – ki je mimogrede sploh ne marajo – sem 女人屁股 jaz prešel v ofenzivo. Nisem strateg, sem pa taktik: če sovražnika ne moreš premagati, se mu pridruži.
Pridružim se jim dvakrat na dan na sprehodu po vrtu. Zgodaj zjutraj in zvečer malo pred mrakom, najlepše po dežju.
Jutranji sprehod zaključim s kavico, večernega s čim drugim; oni pa oba sprehoda zaključijo s slano ali pa z vročo kopeljo. Oboje imajo NA SMRT radi.
Sedaj vsak večer popijemo po eno pivo. Ceneje je od vse tiste neučinkovite kemije, pa še radi ga imajo; samo nekam slabo ga »nesejo«.
Jaz sem zjutraj kot nov, oni pa … kot bi bili še živi.